Novice

"Politike lahko tudi napadamo in žalimo"

Objavljamo odlomek iz intervjuja z dr. Andražem Terškom, predstojnikom centra POZNAR na UP PINT in avtorjem knjige Svoboda izražanja. Pogovor je bil objavljen v 42. številki Mladine. 

Celotno besedilo je dostopno na: http://www.mladina.si/tednik/200942/politike_lahko_tudi_zalimo_in_osebno_napadamo____

Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo Mladine in potrdilo odločitev rednega sodišča, da mora Mladina poslancu Srečku Prijatelju plačati odškodnino, ker je njen novinar žaljenje homoseksualcev, ki si ga je bil privoščil poslanec, označil za »normalni domet cerebralnega bankrotiranca« ... So se ustavni sodniki odločili prav?

> Ne. Vendar odgovor zaradi strokovne korektnosti terja nekoliko širše pojasnilo. Razlaga temeljnih teoretičnih načel in izhodišč pravnega varstva svobode izražanja, ki jo je podpisala šesterica spoštovanih ustavnih sodnikov in je zapisana v obrazložitvi odločbe, je najmanj neposrečena, deloma pa malo zgrešena. To je mogoče pregroba beseda za nekoga, ki ocenjuje delo ustavnega sodišča, ampak žal se je v preteklih letih pri delu sodišč zgodilo že toliko teoretičnih napak, nekatere tudi pri delu ustavnega sodišča, da se zdi, kot da zadržana kritika ni več dovolj. Sploh, ker gre za zelo pomembna vprašanja, o katerih je treba javno govoriti. In vprašanje, ki zadeva meje svobode novinarskega poklica, je lahko za družbo usodno vprašanje. Končni rezultat - ugotovitev, da je bilo kritično pisanje novinarja pretirano - je sicer lahko celo pravilen, ampak pri ustavnosodnem odločanju ni pomemben le končni rezultat, ker je lahko zelo spremenljiv.

To pomeni, da šesterica ustavnih sodnikov ni razumela ustavnega vprašanja, o katerem je odločala?

> Njihov teoretični odnos do teme je nekoliko presenetljiv, četudi je rezultat lahko sprejemljiv. Naj pojasnim. Vrhovno sodišče ZDA in nemško ustavno sodišče, dva posebej ugledna varuha ustavnosti, sta številne sodbe, ki so najbolj zaznamovale razvoj ustavne demokracije, sprejela z minimalno večino glasov. Ustavnopravno mnenje o tem, kaj je še ustavno sprejemljivo, v nekem mejnem in zato težjem primeru lahko zelo variira. Bistveno pa je, da so sodniki suvereni pri teoretičnih izhodiščih. Pri tej odločitvi ustavnega sodišča pa je šest ustavnih sodnikov nekatera teoretična izhodišča svobode izražanja razlagalo presenetljivo. Na nekaterih točkah celo v nasprotju s tistim, kar bi z vidika teorije in doktrine pričakovali od ustavnih sodnikov. V sodbi poleg tega ne najdete omembe strokovne literature. Nevarnost se ne zdi samo simbolična, pač pa tudi dejanska - če se bo v sodni praksi uveljavilo takšno razumevanje temeljnih načel svobode izražanja in novinarskega dela, potem grozi mrk svobode izražanja v Sloveniji.

Je odločitev dodatno sporna, ker varuje politika, ki mora biti v konfliktu z novinarsko svobodo govora že po naravi stvari deležen nižje stopnje pravnega varstva, kadar gre za kritične odzive na njegovo ravnanje ali izjave?

> Da. In če sodniki govorijo o tem, da novinar ne sme žaliti politika, niti kot odziv na politikove žalitve nekoga tretjega, je to čudno in nesprejemljivo. Seveda ga lahko tudi žali, če ima za to stvarno utemeljen razlog. Ne sme ga žaliti kar tako. Politiki niso zaščiteni pred žalitvami enako kot midva. Politike lahko ne le ostro kritiziramo, pač pa tudi žalimo, osebno napademo ipd., če imamo za to ustrezno stvarno podlago.

Je v primeru Prijatelj proti Mladini ta podlaga bila?

> Stvarno podlago za uporabljene besede je v članku pojasnil že novinar.

Torej je to, da se sodišče sploh ni ukvarjalo s povodom za novinarjev zapis o poslancu, tudi napaka?

> Ustavno sodišče v obrazložitvi pravi, da se sicer je ukvarjalo z ravnanjem poslanca, ki je povzročilo novinarjev zapis. A je to ravnanje poslanca presojalo zelo neprepričljivo. Težava je že v tem, da iz obrazložitve odločbe izhaja, kakor da tudi ustavno sodišče razume novinarsko funkcijo predvsem kot poročanje. Ni treba, da so novinarji samo ali pretežno poročevalci! Novinarji so tudi javni nadzorniki, intelektualci, razmišljujoči ljudje, ki ne le poročajo, ampak prav tako predstavljajo vrednostne sodbe in mnenja. Občasno celo poučujejo javnost. Govoriti, da se od novinarja pričakuje, da bo javnosti le predstavil dogodek, ki se je zgodil v parlamentu, se zdi neresno. Novinar ima pravico, občasno morda celo dolžnost, da kot intelektualna, moralno avtonomna in odgovorna oseba oceni ta dogodek in politika samega. Tudi v opozorilo javnosti. Poleg tega ne moremo ostro ločiti ravnanja politika od njegove politične osebe. Ravnanje politika je tisto, kar daje podlago za to, da kritično mislimo in pišemo tudi o politiku kot osebi. Novinar ima pravico, da na podlagi ravnanja politika piše tudi o njem kot osebi.

/.../

 

Če so tako različne odločitve v istem primeru možne pri širše družbeno pomembnih vprašanjih, so zagotovo možne tudi, ko se tičejo morda samo enega človeka, za katerega so lahko usodne ...

> Da. In bojim se, da gre za sistemsko vprašanje. Preveč pravnih vprašanj se zdi prepogosto prepuščenih kakovosti posameznega sodnika ali celo srečnemu naključju. A da ne bo pomote, v slovenskem sodstvu so številni odlični sodniki in sodnice, stalno učeči se delovni ljudje, strokovno in osebnostno odgovorni, prepričljivi tudi kot dobrosrčne osebnosti. Želel bi si, da bi javno nastopali ali da bi jih javnost poznala. Seveda je povsod nekaj plevela, tudi v sodstvu, ampak je tudi ogromno odličnosti. In tej odličnosti se včasih dela krivica, pa naj gre za rezultate dela, plačni sistem, kadrovska vprašanja ali javno mnenje. Zaradi napak, četudi so nekatere sistemsko vprašanje, ne smemo tako posploševati stvari, da bi se sodstvo kot celota razvrednotilo.